Pavel Magister,
Flandrova 21, 1117 Ljubljana – Dravlje
01-518 20 39, E-mail: pavel_magister@t-2.net

Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU
Ljubljana

Od začetka razvoja slovenskega letalstva in še po drugi svetovni vojni, tja do sredine petdesetih let, je naše letalsko tehniško izobraženstvo, poleg domačih konstrukcij ter šol letenja, postavilo tudi temelje letalskega besedišča. Tujih izrazov se skorajda ni potrebovalo; tistih nekaj njih, so bila imena akrobatskih likov in še kakšen izraz za povrh. Kot tega slednjega lahko štejemo izraz *vrille*, prenesen iz besednjaka Francozov in v naših knjigah zapisan kot vrij. Zakaj se za padajoče gibanje letalnika, ki zaradi zloma vzgona omahne in dvojno vrteče pada navzdol, ni našlo primernega slovenskega poimenovanja,že pred leti ni vedel nihče. Vrij je še dandanes vpisan v Slovarju slovenskega knjižnega jezika.

V treh, štirih, poljudno strokovnih knjigah z letalsko vsebino, ki so bile po vojni, do leta 1950, natisnjene na naših tleh, je do takrat osvojeno izrazje ustrezno uporabljeno. Z današnje časovne odmaknjenosti lahko ugotovimo, da je slovenski jezik bil povsem sposoben slediti razvoju v dvajsetemu stoletju nastalega letalstva. Petintrideset let kasneje je bila natisnjena knjiga Jadralno letenje, ki trditev prejšnjega stavka še vedno potrjuje.

Petdeseta leta prejšnjega stoletja. Šola motornega letenja v Rumi, Zvezni jadralni center Vršac, obe šoli za rezervne oficirje pilote in tehniško osebje, zvezna tekmovanja v letenju, ter še drugi stiki so bila dogajanja, kjer se je govorila srbohrvaščina. Ljudje, ki so se vračali od tam, so to tujo govorico prinašali na domača letališča; bilo je naravnost imenitno uporabljati letalske in še kake druge izraze tujega jezika. Učitelji letenja so postali nastavniki, spuščanje poniranje, v knjižici letenja mi je slovenski učitelj preizkus znanja potrdil z vpisom položio; izmed kopice preostalih izrazov bom tu navedel le še enega. To je izraz kovit, ki je še danes v govorni rabi in tudi v filmskih podnapisih, uporabljan namesto izraza vrij.

Tuji izrazi, ki so v govorni rabi izpodrinili izvorno naše izraze, bodo ob primerni zavesti uporabnikov, v nekem času gotovo izginili. Dvomim pa, da bo izginil kovit. Ko poprečen Slovenec v nekemu pogovoru o letenju sliši besedo vrij, brez pomoči ne zasluti, kaj se je z letalom dogajalo. Enako se zgodi, če zasliši besedo kovit, vendar jo podzavestno poveže v snop besed: n.pr. sletanje, otkačivanje, padina, jedrilica in še kaj. Od teh morda vsaj eno pozna, tako da lahko vsaj približno najde kako vzporednico. Zaradi tega se vrij v govorni rabi ni in se ne bo uveljavil, čeprav je morda že osemdeset let, kar ga priznavamo kot slovensko besedo.

Pišoči del letalske druščine se je pomanjkljivosti izraza vrij verjetno dobro zavedal. Morda je bila prav zaradi tega, v polstrokovnih zapisih, včasih uporabljana tudi naša beseda sveder, kar je seveda zasilna rešitev. Sveder je pravzaprav krivulja vijačnice in krožeče spuščajoče se letalo tako tudi opiše pot vijačnice, torej svedra; letalo se pri tem ne vrti okrog nobene od svojih treh osi. Vrij je (sedaj še) poimenovanje za malce bolj zapleteno gibanje, zato se strokovno natančno ne more preimenovati v sveder.
Leta 1958 je bila natisnjena knjiga uspešnica Veliki cirkus. Besedo sveder preberemo na njenih mnogih straneh. Prevajalec Zoran Jerin je bil človek iz letalskih vrst in je zato poznal obe gibanji, vendar se je zavestno odločil za napačno poimenovanje. Zavedal se je, da je knjiga namenjena vsem; sveder bo kolikor toliko večina razumela, vrij pa le poznavalci.

Radovljiški zdravnik dr. Zdravko Černe je bil pooblaščen za ugotavljanje zdravstvene sposobnosti letalcev in padalcev za športna in za prvostopenjska poklicna dovoljenja. Tudi sam je imel jadralno in športno motorno dovoljenje.V njegovi bližini so pogovori izgubili tiste tujejezične cvetke; potrebna zdravniška potrdila so bile tiste vajeti, s katerimi je krotil jezikovno begajoče mladce. Poznal je vse potrebne izraze in tuhtal, kaj bi lahko pregnalo tisti nesrečni kovit. Leta dolgo je užival v letenju ob strmih gorskih pobočjih; gora ga je vzela, ko je po njej hodil peš. Kovit je ostal.

Vrij (sedaj še) je gibanje letala od trenutka naprej, ko se je na krilu porušil vzgon (zlom ali izguba vzgona). Zaradi več vzrokov, v tistemu trenutku na krilo (letalo) delujoče sile niso v popolni simetriji, zato letalo vedno omahne na eno ali drugo stran in se strmo zavrti navzdol. V prvih letih letalstva je bilo veliko tragičnih nesreč, dokler se ni teoretično odkrilo, kaj se takrat z letalom dogaja in našlo postopka za prehod v normalni let. Od tistih časov dalje je učenje ter vadba vrija sestavni del vsakega začetniškega šolanja letalcev in praktičnega znanja na izpitu. Vidimo ga lahko na vsaki letalski prireditvi, v vseh možnih različicah in dolžinah trajanja kot sestavni del akrobatskega programa ali umetnostnega letenja, kot se temu danes reče.

Iz vsega napisanega lahko sklepamo, da je vrij (sedaj še) neko dogajanje, ki zahteva dokajšnje spoštovanje in natančnost. Zaradi tega je potrebno, da ga temu primerno tudi poimenujemo.

Letalskih doživetij in letenja kot upravljanja letala, se nikdar ne pozabi. Upokojensko obdobje je primeren čas za taka razmišljanja, posebno o tistem, česar se ni uspelo uresničiti. Še vedno sem iskal primerno ime za vrij.

Nekega dne l. 1993, ko sem razmišljal o *obnašanju* nekega tipa letala pri letu na kritičnemu vpadnemu kotu, sem v mislih nevede izgovoril tisto dolgo iskano besedo: *ZVRTel sem se proti tlom*.

Bojan Kadunc, univ.dipl.inž., AA- šolstvo; prof. dr.Dominik Gregl in Alenka Kukovec, prof., Fak. za stroj.-letalski odd., so bili takrat pomembni dejavniki izobraževalnega procesa, ki je potekal v sklopu Univerze v Lj. in letalskega prevoznika Adrie. V prvi uri po *odkritju* sem poklical vse tri. Prva dva sta vrij poznala tako teoretično, kot tudi praktično. Tretja oseba, ga. Kukovčeva pa je prof. angleškega jezika; vedel sem, da pripravlja angl.- slov. letalski slovar. Mnenje prvih dveh se najlepše pove s preprostimi besedami: “A veš, da bi to šlo!”, gospa Kukovčeva pa je kar takoj prosila, če to besedo lahko že kar vpiše v njen slovar Prof. Dr. Jože Toporišič je bil moj naslednji sogovorec. Razumel je mojo navdušeno razlago in mi naročil, naj predlog takoj pošljem na Inštitut Frana Ramovša.

ZVRT je bil rojen! Nasveta prof. Toporišiča nisem upošteval; bil sem prepojen z navadami mojega 38-letnega službovanja v industriji, kjer se je vsak izdelek preizkusil v praksi. Svojim letalskim kolegom mojega jezikovnega izdelka nisem hotel vsiljevati. Naivno sem mislil, da bodo letalci v novi državi navdušeno planili po besedi, ki pomenljivo slovensko zveni in poudarja značilno gibanje pri padanju letala, ki lahko brez sramu nadomesti neuveljavljeni vrij, ter odrine vsiljivo tujko kovit nazaj tja, od koder je prišla.

Besedo zvrt je bilo leta 1995 že moč prebrati v Angl.-slov. letalskemu slovarju. To so bila tudi leta, ko je Tone Polenec urejal slovensko letalsko revijo Krila. Ideja je bila, da s člankom v reviji obvestiva letalsko srenjo o tej novosti; takrat bi bil sedanjemu podoben zapis za tri četrtine krajši. Objave ni bilo, ko je bila kasneje revija založbe Defensor ukinjena, je ta možnost odpadla. Kljub vsemu, Tone Polenec ni držal križem rok. Vse do njegovega odhoda navzgor je bil voditelj – napovedovalec na vseh letalskih prireditvah po Sloveniji. Več let je to trajalo. Na teh prireditvah je vedno dosledno uporabljal novo besedo, vsakokrat ko se je kako letalo zvrtelo navzdol je povedal: “To se sedaj imenuje zvrt, to ni več vrij, sploh pa ne kovit!” Enkrat ali morda dvakrat v času prireditve, je v nekaj stavkih tudi omenil, kako in zakaj je to nastalo. Zvrt je bil od svojega nastanka dalje uporabljan tudi v člankih revije Krila.

Toneta Polenca in njegovega napovedovanja ter Kril ni bilo več, letališča sem obiskoval vse manj, prihajali so novi ljudje in tako sem imel osebnih prilik za širjenje te besede vedno manj. Kljub temu sem vedno naletel na koga, ki je izraz zvrt uporabljal ali ga vsaj poznal, včasih tudi v primerih, ko ni vedel za moje očetovstvo. Vsekakor sem takrat spoznal svojo veliko napako: zvrt bi moral prijaviti na ustrezni naslov takoj ob odkritju.

Danes, 17 let po nastanku države RS, je kovit še vedno uporabljan izraz. Kakšen zagovor bi podali njegovi uporabniki lahko le slutim; osebno ga uvrščam med izraze kao, valjda, gužva, nadimek in še druge, ki se vedno globje sidrajo v naš slovenski jezik.

Na UL, Fakulteta za pomorstvo in promet, Portorož pri študijskemu programu Tehnologija zračnega prometa, se izraz zvrt dosledno uporablja že vrsto let. Kako diplomantje kasneje v praksi podležejo vplivom drugače govoreče okolice, ni znano.

Predlagam :

Vpis besede ZVRT v Slovar slovenskega knjižnega jezika.

Razlaga (definicija) :

Zvrt je strmo spuščanje letala, ko se njegovo masno središče giblje po krivulji vijačnice z navpično osjo. Pri tem ima krilo ves čas kritični vpadni kot, letalo konstantno hitrost in okrog vzdolžne osi letala poteka hkratna avtorotacija krila. To dvojno vrtenje navzdol nastane nenamerno ali tudi namerno – za namen šolanja ali kot lik umetnostnega letenja – kot posledica izgube vzgona na krilu letala ali letalnika druge vrste. Ploščati zvrt: je zvrt z zelo majhno stopnjo vijačnice. Hrbtni zvrt: je zvrt, v kateremu je letalo obrnjeno hrbtno v smeri padanja. Dinamični zvrt: je zvrt, ki nastane ob pogojih izgube vzgona pri hitrosti, ki je večja od hitrosti izgube vzgona tistega letala ali letalnika druge vrste. Letalo je padlo v zvrt, je omahnilo v zvrt, pada v zvrtu, se vrti v zvrtu, se je zvrtelo proti tlom, se je izvleklo iz zvrta…

Pri oblikovanju te razlage (definicije) je že leta 1995 sodeloval prof. Dr.Dominik Gregl.

Predlagatelj : Pavel Magister, jadralni in športni motorni pilot v letih 1953 – 1991

Ljubljana, 30. aprila / 19. maja 2008